Ločitvena tesnoba greni življenje mnogim lastnikom psov, pasji simptomi pa na prvo žogo predstavljajo nepremostljive težave.
V prvem članku na temo ločitvene tesnobe pri psih sem vam že zaupala nekaj kratkih praktičnih nasvetov za reševanje omenjene težave, vendar pa se v praksi lahko hitro izkaže, da ti sami po sebi ne bodo zadostovali.
Danes vam delim Evino osebno izpoved, v kateri se je uspešno spopadla s hudo težavo njene psičke. Zajema vse od spoznanja do reševanja problema s praktičnimi vajami ter zanimive ugotovitve na poti do uspeha.
Evina in Ivy-ina trnova pot do ozdravitve ločitvene tesnobe
Ivy je pasme weimaraner za katere je značilno, da so nekoliko bolj nagnjeni k ločitveni tesnobi. Psička spada v skupino psov s simulirano oz. priučeno ločitveno tesnobo.
Dobila sem jo pri skoraj 4 mesecih in znaki so se pokazali zelo hitro ter v zelo hudi obliki. Že od prvega dne mi je sledila povsod in bila zelo navezana name. Če sem “pobegnila” iz njenega vidnega polja me je takoj poiskala in nato »pazila name«.
Spala je pri meni v postelji, se k meni stiskala celo noč in bila dobesedno prilepljena name. Takrat še nisem bila v službi, zato sva lahko bili skupaj praktično cele dneve. Ker se je z mladičem potrebno seveda veliko ukvarjati, pa je bil praktično ves moj čas namenjen njej.
Kmalu je prišlo tako daleč, da tudi na kavo nisem mogla, brez da bi jo vzela zraven. V času moje odsotnosti je namreč neumorno lajala. Posledično sem jo začela puščati svoji mami, a se je izkazalo, da tudi to ne bo učinkovita rešitev. Vznemirjena je bila tudi ob prisotnosti druge osebe in na prvi pogled je izgledalo, kot da bi bila obsedena z menoj.
Kako sem se spopadla z ločitveno tesnobo?
Prvi korak, ki sem ga vpeljala je bilo spanje v boksu tekom noči.
Boks je bilo seveda potrebno psu predstaviti na PRAVILEN NAČIN, da ga bo sprejel kot svoje zatočišče in ne »zapor« ali omejitev, ki bi še poglobila njegovo frustracijo.
Še vedno sem jo puščala pri svoji mami, v upanju, da se bo počasi privadila tudi na mojo odsotnost. Pred odhodom od doma sem jo peljala na sprehod in jo utrudila z metanjem žogice. Obenem smo možgančke zaposlili z učenjem različnih trikov in delali ogromno vaj za samokontrolo.
Samokontrola
Samokontrola pomeni nadzorovati lastne nagone – psa naučimo strpnosti in posledično sodelovanja z vodnikom.
Nekaj primerov:
- pozornost,
- samokontrola pri hrani,
- samokontrola pri igri,
- samokontrola pri izhodu iz avta ali vhodnih vratih.
Ker je imela Ivy res hudo simulirano ločitveno tesnobo in poleg tega še željo po nadzoru vseh situacij, je bilo potrebno uvesti še resnejše ukrepe. Po sprehodu oz. kadar sem bila z njo doma je bila zaprta v boksu. Doma ji nisem posvečala prav nobene pozornosti, niti nisem pogledovala proti njej, je ugovarjala ali božala. Skratka obnašala sem se kot da je ni.
Po slabem mesecu sem lahko odšla izven njenega vidnega polja v sosednji prostor, brez da bi s tem povzročila izpad lajanja. Čas, ki sem ga preživela izven njenega vidnega polja sva postopoma podaljšali na eno uro in počasi sem jo začela spuščati iz boksa ter ji posvečati minimalno pozornost.
Seveda je kaj kmalu prišlo do situacije, ko sem morala oditi od doma in jo pustiti samo. Lajanje se je sicer umirilo, vendar pa se je pojavilo uničevanje in tuljenje v prazno. Uničila je vsako stvar, ki ji je prišla v gobec, plezala je vsepovsod in pretaknila vsako stvar – skratka počela je stvari, ki bi ji lahko bile nevarne. Posledično sem jo morala ponovno zapreti v boks, kjer je neumorno tulila … in spet sva bili na začetku.
Zanimivo je bilo, da se med mojim odpravljanjem od doma ni vznemirjala ampak je sproščeno ležala v boksu pri odprtih vratcih. Običajno so psi z ločitveno tesnobo nervozni, ko začutijo, da se bomo odpravili od doma – ko se obuvamo, oblačimo bundo, vzamemo ključe, … To kažejo tako, da se prestopajo, skačejo po nas ali izsiljujejo našo pozornost na kakšen drug način. Ivy teh znakov ni imela. Med odhodom od doma je ležala v odprtem boksu in me mirno opazovala. Pred odhodom sem zaprla vratca in odšla. Kakšno minuto je bil mir, potem pa je bila sposobna tuliti tudi po več ur skupaj.
Pri psu s simulirano ali pravo ločitveno tesnobo je bistveno najti sprožilec (triger) ki povzroči, da pes pade v takšno psihično stanje.
Ivyjin »sprožilec« smo odkrili čisto po naključju. Šlo je za “sindrom zaprtih vratc” – zapiranje vrat boksa tik pred odhodom od doma.
Danes brez problema počaka v boksu ko me ni doma, vendar jo moram vanj zapreti približno 30 minut pred odhodom. Kaj počnem teh 30 minut je ključnega pomena, da se dovolj umiri in že skoraj zaspi še preden odidem. Na ta način preide iz stanja pripravljenosti v popolnoma sproščeno stanje. Ko je enkrat zaprta ji ne posvečam nobene pozornosti in med tem časom ne počnem stvari, ki napovedujejo moj odhod. Običajno sedim na kavču in gledam televizijo ali berem knjigo, skratka, ne počnem NIČ. Vse stvari ki jih potrebujem, si pripravim še preden jo zaprem v boks. Ko napoči čas da grem, MIRNO in SAMOZAVESTNO vstanem, oblečem jakno in odidem.
Tudi ob prihodu domov se potrudimo, da psa ne vznemirimo preveč. Iz boksa ga izpustimo, ko se umiri in ignoriramo njegovo potrebo po pozornosti.
Ivy pozdravim in pocrkljam šele ko se umiri in počaka na sprostitveno povelje.
Boj z ločitveno tesnobo je bil zame vse prej kot lahek zalogaj, a se je vztrajnost tudi tokrat izplačala. Življenje je sedaj lepše, Ivy so prihranjene hude stiske, jaz pa mirne vesti zapustim dom.
-Eva Fortuna
Zaključna misel…
Upam da bo vsem, ki se soočate z ločitveno tesnobo pri psih, Evina zgodba koristila, vam vlila upanje in povrhu dala še kakšno idejo, kako se spopasti s težavo.
Hvala za vašo pozornost in ‘se beremo’ spet naslednji teden.
Pozdravček,
Tina
P.S. Se vam je zdela objava koristna in nujna še za koga? Naredite mu uslugo in delite ta zapis z njim.
){kind=link}